Lanževica

 Čas hitro teče in spet je tu jesen, moj najljubši letni čas. Nekaj posebnega je v toplih jesenskih barvah dreves, ki še zadnjič zažarijo, ko jih obsijejo žarki jesenskega sonca, v meglah, v katere se zavijejo nižine in tako lepo izgledajo iz višine, pa v šuštečem listju in po vlagi dišečem gozdu, kar me vedno znova očara.
Tudi hoja je bolj prijetna kot poleti, ko je treba bežati pred nevihtami in poletno vročino, s sabo prenašati čisto preveč težkih plastenk vode ali pa biti žejen. Razgledi v hladnejši polovici leta, ko se ozračje izčisti in se v daljavi prikažejo Visoke Ture, Karnijske alpe, Dolomiti, so čisto nekaj drugega, brez dvoma vredni zgodnjega vstajanja ...

V nedeljo sva imela oba s kolegom čas in domenila sva se za turo nad Komno, kjer sva pred leti že hodila, a zaradi megle in kasneje dežja kaj dosti od okolice nisva odnesla. Meteorologi pravijo, da bi tokrat moralo biti drugače!

 Po dolgi vožnji do Bohinjskega jezera se znajdeva v meglenem jutru pri prvi serpentini vojaške ceste na Komno. Med prvo svetovno vojno so gotovo tudi po njej prepeljali del vojaškega materiala za 12. soško bitko, ki se je začela prav na današnji dan, 24. oktobra pred 104 leti. Težko si je predstavljati, koliko truda in muk je takrat veljala gradnja vse te vojaške infrastrukture, ki se po več kot sto letih še vedno dobro drži in, v primeru te poti, uporablja.

Serpentine so minevale in dvignila sva se nad meglo, ki je pokrivala jezero, nad njo pa je namesto pričakovanega sonca še vztrajalo svinčeno nebo, ki pa je predstavljalo lep kontrast v pisano obleko odetim bukvam po gozdu. Po kakih dveh urah sva že mimo doma na Komni in pri Koči pod Bogatinom si privoščiva pavzo za čaj, malo počvekava z lastnico dveh košatih psov, ki imata rada dolge sprehode, potem pa hitro naprej, saj je ob kamniti piramidi prav zoprno mrzlo pihalo in ni bilo, da bi tam predolgo posedala. Oba sva si oblekla bundi in nadela rokavice, pa sva kljub temu potrebovala deset minut hoje, da sva se ogrela.

Mrzel veter in megla sta okolico odela v lepo ivje, tako da motivov za fotografiranje ni manjkalo. Na Bogatinskem sedlu je bilo prav sibirsko, a je veter občasno odpihnil oblake in tudi nebo nad nama se je modrilo, tako da sva optimistično zavila proti Lanževici, kjer še nisva hodila.

 

 Tudi, če ne bi bilo markacij, bi lahko poti sledila s pomočjo mejnikov rapalske meje in njihovih železnih ostankov. Neverjetno, da se jim je zdelo potrebno postavljati težke betonske mejnike vsakih 50 metrov tako visoko in daleč od prebivališč ljudi. So Italijani očitno računali, da bodo tam za večno, pa k sreči ni bilo tako. 

Pot je hitro minevala v blagem vzponu med kuclji in naenkrat se nama je na drugi strani prikazal ošpičeni Krn ! Uau ! Od tu naprej je sledila prava gorska pravljica z morjem megle na eni strani, otoki - gorami s kraljem Triglavom, na drugi strani se je bleščalo Jadransko morje in bahali zahodni Julijci ter Jalovec in Mangart, v daljavi pa Dolomiti. Ču-do-vi-to !

Za nameček pa še gloria  !

Malo pod vrhom smo se srečali in podelili navdušenje nad čudovitim dnem še s prijaznim Škotom, ki se je že vračal z Mahavščka in Bogatina.
Ur'ca na vrhu je hitro minila, odpravila sva se proti dolini in na razpotju zavila po poti čez Lepo Komno, ki je ponudila bolj blago verzijo visokogorja, tudi tu so še vidni sledovi prve svetovne vojne. Malo pred Kočo pod Bogatinom spet srečava gospo s kosmatincema, se po sprehodu med ruševjem in macesni ustaviva še na kavi v Domu na Komni, potem pa spet zagrizeva v jutranje serpentine. Do avta prideva, ko se ravno začne mračiti. Dobro izkoriščen dan !

Tura: Dom pri Savici nad Bohinjskim jezerom - Komna - Bogatinsko sedlo - Lanževica - Lepa Komna - Koča pod Bogatinom

Turska gora

 Velikonočni ponedeljek, praznični dan z lepo vremensko napovedjo... potrebno jo bo nekam mahniti. 

Poleti lahko grem (in tudi grem) kamorkoli sam, imam dovolj izkušenj in samozavesti da vem, da se bom znašel, pozimi si upam sam le tja, kjer imam občutek, da bodo tudi drugi, če bi slučajno kaj šlo narobe. Zima v gorah ni hec in imam pred njo rešpekt.

 Že večkrat sem šel v snegu na Grintovec, po obisku Kredarice februarja lani s prijateljem bi tudi tja šel sam - v lepem dnevu obiska ne manjka in tudi pot ni zahtevna. Vendar smo zaradi Covida spet zaprti v regije... ne bo nič ne s Kredarico, ne z Grintovcem in ne skupno turo s kom iz druge regije. Bom šel pa čez Turski žleb na Rinke, tudi tu gotovo ne bom sam.

Spakiral sem si nahrbtnik in se odpravil v posteljo, vendar se mi tu in tam zgodi, da ne morem zaspati.... in prav ta večer je moralo biti spet tako. Tako da me ob petih budilka ni rabila zbuditi...  No, kljub temu sem sedel v avto in še stotič odpeljal proti Logarski. Lepo jutro je obetalo lep dan in po dobri uri vožnje sem že občudoval Ojstrico v jutranjem sončku. 

 

Pri Domu planincev me je na mostu pričakal znak za prepoved prometa in že skoraj polno parkirišče. Parkiral sem, obul gojzarje in pot pod noge. Po poti sem slišal mimo peljati kar nekaj avtov in prečkal čisto kopno cesto. Na parkirišču pri slapu pa avtov skoraj kot poleti. No,  nič hudega, vedno sem rad hodil po Logarski.  Kmalu nad parkiriščem me je pričakala res ogromna plazovina, letošnja zima je (bila) res taprava ! Od slapu naprej je bilo vedno več snega, zjutraj še pomrznjenega. Pot je v lepem, sončnem jutru hitro minevala in že sem na Okrešlju občudoval venček gora z izstopajočo ošpičeno Štajersko Rinko.

 

Proti Turskemu žlebu je šlo že kar nekaj ljudi in sledil sem jim tudi jaz. Ko se je pot postavila pokonci  sem si nadel dereze in nadaljeval z vzponom. Na soncu v brezvetrju je bilo že skoraj vroče. Razmere so bile odlične, na vrhu par cm par dni starega pršiča, spodaj pa trd sneg. Nekajkrat po poti je prifrčal kak snežen projektil in tudi nekaj kamnov, pa k sreči ni nikogar zadel. 

 

 

Turski žleb mi v kopnih razmerah ni simpatičen, mračen in ozek in vedno se grozeče siplje kamenje nekje nad mano, pozimi pa je precej bolj prijeten, ni pa prav kratek. Zimskih gojzarjev že kar lep čas nisem imel obutih in so se mi za to zanemarjanje očitno želeli maščevati s kakim žuljem in bolečimi podplati. No, to bomo že preživeli !

 Prav super občutek je bil po kar dolgem senčnem vzponu čez žleb stopiti na sonček na vrhu in se ozreti na markantno Mrzlo goro na eni strani in pravljično lepo snežno sipino na drugi strani. 

 

Tu sem si privoščil skodelico čaja in se, zaradi neprespane noči, odločil, da turo skrajšam in grem samo na Tursko goro. Dvajset minut po razglednem grebenu je hitro minilo in že sem se razgledoval proti mogočni Brani v zimski preobleki, uau !

 

Na vrhu pa je bilo vetrovno, kljub puhovki in rokavicam ni bilo za dolgo ostati. Vase sem vrgel sendvič in se spustil do pričetka žleba, kjer je bilo precej boljše mesto za pavzo, žal ne s tako lepim razgledom kot je z vrha Turske gore. 

Zgornji del žleba je najbolj strm, zato sem se nekaj časa spuščal ritensko, nato pa se obrnil in previdno spuščal. Ko sem prišel že na sonce, pa sem se zadnjih sto višincev, ko strmina že precej popusti, popeljal kar po zadnji plati. 

Ogledal sem si še, kako potekajo gradbena dela pri domu na Okrešlju, zelo pridni so bili ! Pot proti slapu je bila že odjužena in sem se, kjer je bila le priložnost, podričal po snegu in kmalu sem bil pri slapu. Tu sem že pošteno čutil stopala. Nisem princeska na zrnu graha ampak moji zimski gojzarji (Alpina Teton) postanejo mučilne naprave, če jih ne nosiš redno!

Kmalu sem bil pri avtu, prvi postanek je bil planiran za kavo na Petrolu na Ljubnem, drugi pa za sladoled na trgu v Mozirju.

 Žal se je med oba planirana postanka vrinil še neplaniran postanek na avtobusni postaji v Okonini, kjer se mi je malo preveč mudilo domov in sta mi policista napisala plačilni nalog... No, ja, sam sem kriv. Bil je tako lep dan, da nisem pustil, da mi ga to pokvari in do sladoleda in nato domov sem pripeljal po omejitvah in dobre volje.

Skratka, dan, ki ga en dan živiš in tri dni opevaš !