Lanževica

 Čas hitro teče in spet je tu jesen, moj najljubši letni čas. Nekaj posebnega je v toplih jesenskih barvah dreves, ki še zadnjič zažarijo, ko jih obsijejo žarki jesenskega sonca, v meglah, v katere se zavijejo nižine in tako lepo izgledajo iz višine, pa v šuštečem listju in po vlagi dišečem gozdu, kar me vedno znova očara.
Tudi hoja je bolj prijetna kot poleti, ko je treba bežati pred nevihtami in poletno vročino, s sabo prenašati čisto preveč težkih plastenk vode ali pa biti žejen. Razgledi v hladnejši polovici leta, ko se ozračje izčisti in se v daljavi prikažejo Visoke Ture, Karnijske alpe, Dolomiti, so čisto nekaj drugega, brez dvoma vredni zgodnjega vstajanja ...

V nedeljo sva imela oba s kolegom čas in domenila sva se za turo nad Komno, kjer sva pred leti že hodila, a zaradi megle in kasneje dežja kaj dosti od okolice nisva odnesla. Meteorologi pravijo, da bi tokrat moralo biti drugače!

 Po dolgi vožnji do Bohinjskega jezera se znajdeva v meglenem jutru pri prvi serpentini vojaške ceste na Komno. Med prvo svetovno vojno so gotovo tudi po njej prepeljali del vojaškega materiala za 12. soško bitko, ki se je začela prav na današnji dan, 24. oktobra pred 104 leti. Težko si je predstavljati, koliko truda in muk je takrat veljala gradnja vse te vojaške infrastrukture, ki se po več kot sto letih še vedno dobro drži in, v primeru te poti, uporablja.

Serpentine so minevale in dvignila sva se nad meglo, ki je pokrivala jezero, nad njo pa je namesto pričakovanega sonca še vztrajalo svinčeno nebo, ki pa je predstavljalo lep kontrast v pisano obleko odetim bukvam po gozdu. Po kakih dveh urah sva že mimo doma na Komni in pri Koči pod Bogatinom si privoščiva pavzo za čaj, malo počvekava z lastnico dveh košatih psov, ki imata rada dolge sprehode, potem pa hitro naprej, saj je ob kamniti piramidi prav zoprno mrzlo pihalo in ni bilo, da bi tam predolgo posedala. Oba sva si oblekla bundi in nadela rokavice, pa sva kljub temu potrebovala deset minut hoje, da sva se ogrela.

Mrzel veter in megla sta okolico odela v lepo ivje, tako da motivov za fotografiranje ni manjkalo. Na Bogatinskem sedlu je bilo prav sibirsko, a je veter občasno odpihnil oblake in tudi nebo nad nama se je modrilo, tako da sva optimistično zavila proti Lanževici, kjer še nisva hodila.

 

 Tudi, če ne bi bilo markacij, bi lahko poti sledila s pomočjo mejnikov rapalske meje in njihovih železnih ostankov. Neverjetno, da se jim je zdelo potrebno postavljati težke betonske mejnike vsakih 50 metrov tako visoko in daleč od prebivališč ljudi. So Italijani očitno računali, da bodo tam za večno, pa k sreči ni bilo tako. 

Pot je hitro minevala v blagem vzponu med kuclji in naenkrat se nama je na drugi strani prikazal ošpičeni Krn ! Uau ! Od tu naprej je sledila prava gorska pravljica z morjem megle na eni strani, otoki - gorami s kraljem Triglavom, na drugi strani se je bleščalo Jadransko morje in bahali zahodni Julijci ter Jalovec in Mangart, v daljavi pa Dolomiti. Ču-do-vi-to !

Za nameček pa še gloria  !

Malo pod vrhom smo se srečali in podelili navdušenje nad čudovitim dnem še s prijaznim Škotom, ki se je že vračal z Mahavščka in Bogatina.
Ur'ca na vrhu je hitro minila, odpravila sva se proti dolini in na razpotju zavila po poti čez Lepo Komno, ki je ponudila bolj blago verzijo visokogorja, tudi tu so še vidni sledovi prve svetovne vojne. Malo pred Kočo pod Bogatinom spet srečava gospo s kosmatincema, se po sprehodu med ruševjem in macesni ustaviva še na kavi v Domu na Komni, potem pa spet zagrizeva v jutranje serpentine. Do avta prideva, ko se ravno začne mračiti. Dobro izkoriščen dan !

Tura: Dom pri Savici nad Bohinjskim jezerom - Komna - Bogatinsko sedlo - Lanževica - Lepa Komna - Koča pod Bogatinom