Turska gora

 Velikonočni ponedeljek, praznični dan z lepo vremensko napovedjo... potrebno jo bo nekam mahniti. 

Poleti lahko grem (in tudi grem) kamorkoli sam, imam dovolj izkušenj in samozavesti da vem, da se bom znašel, pozimi si upam sam le tja, kjer imam občutek, da bodo tudi drugi, če bi slučajno kaj šlo narobe. Zima v gorah ni hec in imam pred njo rešpekt.

 Že večkrat sem šel v snegu na Grintovec, po obisku Kredarice februarja lani s prijateljem bi tudi tja šel sam - v lepem dnevu obiska ne manjka in tudi pot ni zahtevna. Vendar smo zaradi Covida spet zaprti v regije... ne bo nič ne s Kredarico, ne z Grintovcem in ne skupno turo s kom iz druge regije. Bom šel pa čez Turski žleb na Rinke, tudi tu gotovo ne bom sam.

Spakiral sem si nahrbtnik in se odpravil v posteljo, vendar se mi tu in tam zgodi, da ne morem zaspati.... in prav ta večer je moralo biti spet tako. Tako da me ob petih budilka ni rabila zbuditi...  No, kljub temu sem sedel v avto in še stotič odpeljal proti Logarski. Lepo jutro je obetalo lep dan in po dobri uri vožnje sem že občudoval Ojstrico v jutranjem sončku. 

 

Pri Domu planincev me je na mostu pričakal znak za prepoved prometa in že skoraj polno parkirišče. Parkiral sem, obul gojzarje in pot pod noge. Po poti sem slišal mimo peljati kar nekaj avtov in prečkal čisto kopno cesto. Na parkirišču pri slapu pa avtov skoraj kot poleti. No,  nič hudega, vedno sem rad hodil po Logarski.  Kmalu nad parkiriščem me je pričakala res ogromna plazovina, letošnja zima je (bila) res taprava ! Od slapu naprej je bilo vedno več snega, zjutraj še pomrznjenega. Pot je v lepem, sončnem jutru hitro minevala in že sem na Okrešlju občudoval venček gora z izstopajočo ošpičeno Štajersko Rinko.

 

Proti Turskemu žlebu je šlo že kar nekaj ljudi in sledil sem jim tudi jaz. Ko se je pot postavila pokonci  sem si nadel dereze in nadaljeval z vzponom. Na soncu v brezvetrju je bilo že skoraj vroče. Razmere so bile odlične, na vrhu par cm par dni starega pršiča, spodaj pa trd sneg. Nekajkrat po poti je prifrčal kak snežen projektil in tudi nekaj kamnov, pa k sreči ni nikogar zadel. 

 

 

Turski žleb mi v kopnih razmerah ni simpatičen, mračen in ozek in vedno se grozeče siplje kamenje nekje nad mano, pozimi pa je precej bolj prijeten, ni pa prav kratek. Zimskih gojzarjev že kar lep čas nisem imel obutih in so se mi za to zanemarjanje očitno želeli maščevati s kakim žuljem in bolečimi podplati. No, to bomo že preživeli !

 Prav super občutek je bil po kar dolgem senčnem vzponu čez žleb stopiti na sonček na vrhu in se ozreti na markantno Mrzlo goro na eni strani in pravljično lepo snežno sipino na drugi strani. 

 

Tu sem si privoščil skodelico čaja in se, zaradi neprespane noči, odločil, da turo skrajšam in grem samo na Tursko goro. Dvajset minut po razglednem grebenu je hitro minilo in že sem se razgledoval proti mogočni Brani v zimski preobleki, uau !

 

Na vrhu pa je bilo vetrovno, kljub puhovki in rokavicam ni bilo za dolgo ostati. Vase sem vrgel sendvič in se spustil do pričetka žleba, kjer je bilo precej boljše mesto za pavzo, žal ne s tako lepim razgledom kot je z vrha Turske gore. 

Zgornji del žleba je najbolj strm, zato sem se nekaj časa spuščal ritensko, nato pa se obrnil in previdno spuščal. Ko sem prišel že na sonce, pa sem se zadnjih sto višincev, ko strmina že precej popusti, popeljal kar po zadnji plati. 

Ogledal sem si še, kako potekajo gradbena dela pri domu na Okrešlju, zelo pridni so bili ! Pot proti slapu je bila že odjužena in sem se, kjer je bila le priložnost, podričal po snegu in kmalu sem bil pri slapu. Tu sem že pošteno čutil stopala. Nisem princeska na zrnu graha ampak moji zimski gojzarji (Alpina Teton) postanejo mučilne naprave, če jih ne nosiš redno!

Kmalu sem bil pri avtu, prvi postanek je bil planiran za kavo na Petrolu na Ljubnem, drugi pa za sladoled na trgu v Mozirju.

 Žal se je med oba planirana postanka vrinil še neplaniran postanek na avtobusni postaji v Okonini, kjer se mi je malo preveč mudilo domov in sta mi policista napisala plačilni nalog... No, ja, sam sem kriv. Bil je tako lep dan, da nisem pustil, da mi ga to pokvari in do sladoleda in nato domov sem pripeljal po omejitvah in dobre volje.

Skratka, dan, ki ga en dan živiš in tri dni opevaš !